sreda, 21. december 2011

Tangalooma Resort

V Avstraliji Bozic izgleda malce drugace kot v Evropi. Ker je Decembra tu poletje, se namesto v snezinkah valjamo v pesku. Japanke, kopalke in veliko soncne kreme - so obvezna oprema za bozicne praznike.



Le eno uro stran (s trajektom iz Brisbane-a) se nahaja cudoviti pesceni otok z imenom Moreton Island, ki je eden najvecjih pescenih otokov na svetu (velikosti 38 x 10km). Tezko je za verjeti, da tako blizu mesta lezi rajski otok, s cudovitimi pescenimi plazami in neokrnjeno naravo... S Chrisom sva v tej lepoti uzivala en cudovit vikend (na racun njegovega sefa!), in bilo je... nepozabno. Mislim, da slike povejo vec kot besede... Ampak pozor: Slike lahko povzrocijo val ljubosumja! Da pa vrzem se eno poleno na ogenj, naj povem, da smo v morju in soncu uzivali brez nevarnosti morskih psov, meduz in ostalih cudovitih morskih zivalic - druzbo so nam delali le divji delfini in mocno Avstralsko sonce! Jaz pa sem si privoscila tudi masazo v slamnatem bungalovu na plazi... Ahhhh....


Recepcija


Masazni bungalov... mmm...


Pogled iz najinega balkona...


Cudovite barve...


Uzivanje...


Plaza...


Queensland, moj dom


Policijska postaja! LOL


Chris in moj klobuk :)


Raj...


Rajska voda...


Javni prevoz...


Moker Chris (in jaz slikam ispod palme!)


Za tiste bolj radovedne pa se en link za vec informacij:
tangalooma.com

nedelja, 27. november 2011

Roadtrip 3. del (Canyon & domov)

V nadaljevanju sledi se zadnje poglavje nasega potovanja; Kings Canyon, prihod nazaj v Alice Springs, nato let v Sydney in voznja domov (1000km).

Kings Canyon je bil verjetno najlepse presenecenje na nasi poti, se posebno zato, ker se nihce od nas ni nikoli prej slisal zanj. Kings Canyon se nahaja 323km jugo-zahodno od mesta Alice Springs, njegove stene pa so visoke vec kot 300m. Nasa manjsa skupina se je ze pred vzhodom odpravila na 6km-ski sprehod; povzpeli smo se od vznozja do vrha, nato preckali na drugo stran kanjona in se spustili nazaj v dolino.

Na poti nazaj v Alice Springs smo prenocili v Kings Creek Station (taboriscu), medtem, ko so okoli nas divjali pozari. Nebo je bilo temno oranzne barve in svetovali so nam, da smo v pripravljenosti na nenaden odhod. Edina cesta, ki vodi v Alice Springs je bila kot oranzna nit v pepelnati pokrajini, kjer so noc in dan, dan za dnem, teden za tednom (kontrolirano) pozigali ozek pas vegetacije in s tem preprecili pozarom, da bi nenadoma zajeli ali preckali cesto in s tem blokirali edino povezavo s civilizacijo.

Iz letalisca v Alice Springs smo ujeli let v Sydney, ki pa ni bil prav nic zabaven. Majhno letalo je plavalo v turbulencah... in ko smo pristali, sem si obljubila da vsaj se eno leto ne stopim vec na letalo. Voznja iz Sydneyja v Brisbane je potekala razmeroma tekoce, prespali pa smo v majhnem mestu z imenom Heatherbrae (ne morem verjeti da se se vedno spomnim), v Motto Farm Motel-u. Naslednji dan smo na Gold Coastu pobrali se Moe-ja (mojega mackona) in 30 minut kasneje smo bili doma. Ah, kako lepo je bilo spet spati v domaci postelji!

Tole je nekaj foto utrinkov s tretjega dela potovanja:


Avstralske avtohtone rozice... Zal ne vem imena.


Avstralske avtohtone rozice... "Honey Grevillea"


Avstralske avtohtone rozice... Zal ne vem imena.


Avstralske avtohtone rozice... Zal ne vem imena.


Midva, Kings Creek Station


Nas avtobus in pepelnato nebo, Kings Creek Station


Tabor, Kings Creek Station


Pepelnati zahod, Kings Creek Station


Soncni vzhod, Kings Canyon


Skupinska fotka, Kings Canyon


Kings Canyon


Kings Canyon


Kings Canyon


Ati in njegov iPad nekje v puscavi... ?


Na poti domov, pokrajina blizu Byron Bay-a...


Na poti domov, pokrajina blizu Byron Bay-a...


Lep soncni zahod na poti domov...


Skoraj doma...


Mami in ati in ogromno prtljage. Tole je se zadnjih 30km, ko smo spotoma pobrali se Moe-ja, ki je bil med nasimi pocitnicami pri Tini in Mike-u.


Moe po prihodu domov. Lepo je biti spet doma!

sreda, 9. november 2011

Roadtrip 2. del (Srce Avstralije)


V Avstraliji zivi 800 razlicnih vrst ptic. Tole na sliki so roza/sivi kakaduji z imenom "Pink Galah", ki zivijo po vsej Avstraliji - v divjini in mestih.


Po Avstraliji se prosto sprehaja vec kot en milijon divjih kamel. V Avstralijo so jih pripeljali (1860-1907) priblizno 12,000; predvsem za transport, fizicna dela in pomoc pri ekspedicijah. Ko jih niso vec rabili, so jih spustili v divjino. Leta 2009 jih je v divjini zivelo ze 1 milijon, stevilka pa se podvoji vsakih 9 let. Na sliki sva jaz in Chris, ki jahava udomacene kamele... nekje kdo ve kje.


Dingo je samotarski avstralski divji pes. V Avstraliji se je naselil pred priblizno 4000 leti in ne zna lajati. Je zelo inteligenten in prijazen pes, ki zivi predvsem v outbacku (divjini). Dingo ima posebne sapice, ki mu omogocajo da rotira zapestje - in zato dingo lahko odpre tudi vrata z vrteco kljuko! Na sliki je udomaceni dingo, ki smo ga srecali na poti do Uluruja.


Uluru je njegovo avtohtono ime, ima pa tudi evropskega - Ayers Rock. Uluru je najvecji kamen na svetu, viden tudi iz vesolja. Uluru je najbolj prepoznavna (naravna) ikona v Avstraliji. Tu se nahaja ze 500 milijonov let. Ljudje smo v obstoju sele 200.000 let, prvi ljudje pa so se v Avstraliji naselili priblizno 40.000 let nazaj. Avstralski Aborigini veljajo za eno najstarejsih kultur na svetu.


Uluru je dom extremnim temperaturnim razlikam; od -5 pozimi do 46 stopinj poleti. Na sliki je nase taborisce v blizini Uluruja. Hotelska soba vas bo tu stala $3000 na noc. Ob nasem obisku so temperature nihale med 5 stopinj ponoci do 28 stopinj podnevi.


Uluru je doma v Severnem Teritoriju (Northern Territory) z obmocjem 1,420,970 km2 in 224,800 prebivalci. Vecina jih zivi v glavnem mestu teritorija - Darwinu (pop. 120,652). Na sliki je Chris na sprehodu okoli Uluruja, ki se nahaja 444km jugo-zahodno od mesta Alice Springs (pop. 22500), ki zivi predvsem od turizma. Uluru na leto obisce pol milijona turistov, 1x vec kot celotna populacija teritorija.


Prvi priseljenec/belec, ki je videl Uluru je bil Ernest Giles, ki je leta 1872 povsem po naklucju (na eni izmed njegovih ekspedicij po Centralni Avstraliji) ugledal Uluru. Na sliki je moja mami in koscek Uluruja.


William Gosse je bil prvi belec/priseljenec, ki je pred 138. leti splezal na Uluru (1873). Danes je plezanje po Uluruju sicer dovoljeno, vendar zelo nezazeljeno. Lokalni aborigini obiskovalce prosijo naj spostujejo njihovo tradicijo in ne plezajo po "svetem" kamnu. Na sliki je moj ati in Uluru v ozadju.


Aborigini trdijo, da plezanje po Uluruju prinasa nesreco. Od leta 1873 se je na Uluruju smrtno ponesrecilo 35 ljudi. Mi smo sveti kamen obcudovali iz varne razdalje. Na sliki sem jaz s tipicnim avstralskim klobukom, ki odganja muhe.


Uluru je en ogromen kamen. Iz zemlje ga kuka 348m, vecina mase pa se nahaja pod zemljo. Obseg vidnega dela je 9.4km. Uluru se nahaja v Uluru-Kata Tjuta nacionalnem parku, ki je (od leta 2010 zopet) v lasti lokalnih aboriginov (Pitjantjatjara and Yankuntjatjara people).


Uluru je znan po tem da ob razlicnih svetlobah spreminja barvo. Na sliki sva Chris in jaz, cliché Uluru fotka!


Najlepsi soncni zahodi na svetu so vedno v puscavah, dalec od mest in mestnih luci.


Nas drugi dan v puscavi Avstralije se je zacel zgoraj zjutraj (okoli 4h), ko smo se odpravili na sprehod (pohajkovanje) po Kata Tjuti. Zal nismo videli soncnega vzhoda v vsej svoji lepoti, ker so v blizini divjali pozari in temu primerno pepeljili nebo. Kata Tjuta je originalno ime te prastare kamnite formacije, ki pa ima tudi evropsko ime - The Olgas.


Kata Tjuta je dobila ime The Olgas leta 1872, ko je kamnito formacijo "odkril" Ernes Giles. Ta je kamnito formacijo (gorovje) poimenoval po Kraljici Olgi iz Württemberga.


Originalno ime Kata Tjuta pomeni "veliko glav". Kamnita formacija je sestavljena iz 36. kamnitih hribckov.


Kenguruji so avtohtoni prebivalci Avstralije, ki so se razvili samo tu, na tem ploskem, velikem kontinentu. Rdeci kenguruji potujejo s hitrostjo 20-40km/h, lahko pa dosezejo tudi hitrosti do 70km/h na kratkih razdaljah. Kenguruja je oblikovalo okolje v katerem zivi - je izjemen atlet, ki porabi neverjetno malo energije za premostitev ogromnih razdalj.


Kata Tjuta in Uluru sta si v geoloski sestavi podobna in oba sta izjemnega kulturnega pomena za lokalne avtohtone prebivalce.


V sprehodu po Kata Tjuti smo zelo uzivali. Razen enega strmega vzpona ni bilo vecjih izzivov. Naslednji dan pa nas je cakala nova dogodivscina...

Prihodnjic: Roadtrip 3. del (Kings Canyon & domov)