petek, 14. marec 2014

7 let

Danes zvecer, ko sem se (po dolgocasni avtocesti) vozila domov iz Gold Coasta (kjer igram hokej), sem dobila inspiracijo za nov post. Je ze skrajni cas, da kaj novega napisem.


(Bozic/Christmas 2013)

Pise se leto 2014 in pred kratkim sem dopolnila 7 let zivljenja v Avstraliji, prvic pa sem Avstralijo obiskala kot turist ze 10 let nazaj, daljnega leta 2004. Kot vsak migrant, sem se selila z dolocenimi pricakovanji in predstavami. Se vedno se spomnim tiste "slike" svoje prihodnosti, ki je zelo drugacna od trenutne realnosti. Med drugim si nikoli ne bi mislila, da se bom v Avstraliji zaljubila v... ne, deskanje. Hokej... na ledu!


(Hokej na ledu, Gold Coast, jaz spodaj desno)

Ko sva se z Jernejem selila v Avstralijo, sem svojo prihodnost videla v Melbournu, vendar naju je pot zanesla v Sydney, kjer sta se najini poti tudi locili. In, ko sva se razsla, bi se lahko preselila v Melbourne (ali kamorkoli), vendar sem izbrala Gold Coast, ker si nisem predstavljala (povsem sama) ziveti v velikem mestu kot je Melbourne (in stanovanja na Gold Coastu so bila tako poceni!). In tako sva odsla, jaz in macek Moe, v novo zivljenje na Gold Coast, in sledilo je eno fenomenalno leto mojega zivljenja. Leto popolne svobode, leto, ko sem resnicno uzivala v svoji druzbi ter prvic in zadnjic - zivela sama. Svoje zivljenje v Avstraliji delim na 3 obdobja - Zivljenje z Jernejem v Sydneju, samsko zivljenje na Gold Coastu ter druzinsko zivljenje s Chrisom in Markom, v Loganu. Ta 3 obdobja se mi zdijo kot povsem locena zivljenja, saj so si med seboj zelo razlicna. Razen mene, nimajo skoraj nic skupnega. Danes, ko sem se vracala iz Gold Coasta, sem si zelela, da bi tam zivela malce dlje kot eno leto. In imam obcutek, da se nek dan mogoce spet vrnem.


(Gold Coast 2010)

Bliza se Markov drugi rojstni dan, in najin mali moz skrbi, da sva s Chrisom vsak vecer zelo zmatrana. Vcasih naju razveseli tudi z bujenjem sredi noci (ko ga zebe, mu je vroce, je zejen, ga bolijo zobki). Starsevstvo je veliko bolj naporno, kot sem si predstavljala. Vecino vecerov padem v posteljo ze okoli 9h, in ceprav spim povprecno 7 ur, se mi zdi, da mi primanjkuje vsaj eno leto spanja. Drugace pa je Mark cisto obicajen "toddler", v vrtcu celo pravijo, da je eden izmed "pridnih". V vrtec je zacel hoditi Novembra, ko je bil star 17. mesecev. Obiskuje ga 2x na teden, jaz pa medtem delam od doma, obcasno pa si vzamem tudi dan "frej" za pocitek in zase (ceprav potem ugotovim, da sem cel dan prala perilo ali tla in trgala plevel na vrtu, namesto da bi pocivala!). Z vrtcem sva s Chrisom res zadovoljna, saj je relativno blizu (10min z avtom) in Mark ga ima rad. Doma govorimo predvsem anglesko, vendar sem in tja vskoci tudi slovenska beseda. Vzgajanje otroka, v dveh jezikih, je tezje kot sem sprva mislila. Ze v enem jeziku je dovolj tezko!


(Mark, March 2014)

Vsak teden si obljubim, da bom kaj novega napisala na blog. Vsaj en odstavek! Ampak zivljenje je trenutno res "busy", in blog je padel na listo "low priority" kar pomeni, da ne pride pogosto na vrsto. Naslednjic bom pisala o "Desetih razlikah med Avstralijo in Slovenijo", ki vas bodo pomoje zanimale!

Do naslednjic pa si lahko preberete se en clanek... Na strani 16.
Download File - Eko Dezela, November 2013 (7.6MB)