V Melbourne in nazaj

Ta vikend sva naredila nekaj precej nenavadnega. Vikend sva prezivela v drugem najvecjem mestu Avstralije - Melbournu, ki je od Sydney-ja oddaljeno priblizno 1000km. Najvecje Avstralsko mesto je trenutno Sydney, vcasih pa je bil Melbourne veliko vecji in bolj pomemben. Pravijo, da bo Melbourne kmalu spet postal najvecje mesto v Avstraliji. Kakorkoli ze, obe mesti sta cudoviti in sama se tezko odlocim katero mi je ljubse. Vendar pa niti Sydney niti Melbourne nista glavni mesti Avstralije! Velikokrat namrec slisim, da ljudje mislijo da je Sydney prestolnica Avstralije? Ker je bilo tekmovanje za naziv prestolnice med dvema velemestoma tako vroce, so se Avstralci odlocili zgraditi popolnoma novo mesto, ki se nahaja nekje med njima. Novo prestolnico so poimenovali Canberra (v jeziku lokalnih aboriginov ta beseda pomeni "meeting place" ali "mesto, kjer se dobimo"). Canberra je bila zgrajena z jasnim namenom, Melbourne in Sydney pa sta ostala "praznih rok". Podobno kot bitka Ljubljana-Maribor se Sydney in Melbourne se danes primerjata, tekmujeta in sovrazita.

Najina pot na karti Avstralije

V Melbourne sva se odpravila z namenom obiskati dva najina prijatelja (Lentija in Alesa) in bolje spoznati ogromni Melbourne. To je eno tistih mest v katerem lahko zivis celo zivljenje in ga nikoli povsem ne razisces. Iz Sydney-ja sva se odpravila v petek ob 5h zjutraj in jo mahnila po najkrajsi poti do Melbourna (909km). Voznja je bila precej nezahtevna (ce seveda znate voziti po levi, kar nama gre sedaj ze kar dobro od rok). Vozila sva cez zelo suh, ruralni predel, precej skozi notranjost drzave. Vecino poti sva se ukvarjala s skripanjem v prtljazniku, zaradi cesar sva se ustavila vsaj 10x. Po priblizno desetem poskusu je Jerneju stvar uspelo uspesno odpraviti!

Na poti v Melbourne







Ettamogah pub

Edino kar je bilo zanimivega na poti je znani Ettamogah pub, kjer sva pojedla tipicno Avstralsko kosilo (baje). Njihove znamenite jedi so popoln mix Angleske in Ameriske prehranjevalne kulture. Skratka, junk-food. Jedi na zaru, sendvici, hamburgerji, pomfri, fish&chips in solate z mastnimi prelivi in slanino! Ughhh.. Raje preskocite Avstralsko kosilo in si privoscite kaj bolj zdravega. Za naju je bilo tokrat prepozno.

Bela Toyota in Rural Australia

Pot v Melbourne je bila drugace zelo "ravna" in nezanimiva. Zadnjih 200km do Melbourna sem jaz kar prespala, Jernej pa je opazoval kravice, polja in bele "pickup" Toyote, ki so najbolj pogosti "ruralni" Avstralski avto.

Medtem je bilo v Melbournu precej kaoticno. Ta dan se je zgodila vecja nesreca v enem izmed tunelov, kjer se je nesrecno zaletelo vec tovornjakov in osebnih vozil. V tunelu je nato zagorelo, vendar je takojsnje ukrepanje pristojnih organov preprecilo se vec nesrecnih izidov. Kjub temu je nesreca ubila 3 ljudi, enega izmed njih je poznala cela Avstralija saj je bil znani kolesar in dobitnik vec olimpijskih odlicij. Ko sva torej po 14. urah voznje ob 7h zvecer prispela v Melbourne, sva zaradi omenjene tragedije pristala, tako kot mnogi, v zastoju in tako rabila se 2 uri, da sva prispela do Lentijevega doma.

Melbourne in Peugeot 206 CC

Melbourne pred nevihto

Ta dan je bilo v Mebournu zelo vroce in soparno (37C), pripravljala se je poletna nevihta. Nebo je bilo temno in polno sivih oblakov. Kjub vremenu pa sva bila zelo toplo sprejeta v dom druzine Lenko, ki v Avstraliji zivi ze 40 let, vendar deluje bolj slovensko kot vecina druzin iz Slovenije. V hisi je cel dan odmevala slovenska glasba, hisa pa je bila polna knjig, slik in predmetov iz Slovenije. Ta vecer naju je Lenti peljal na odlicno vecerjo, takrat pa se je tudi "usulo" in nas dobro premocilo. Dezevalo je vec ali manj celo noc.

Drugi dan je bil hladen in popolnoma drugacen od soparnega petka. Z Jernejem sva si zelela, da bi vseeno vzela s sabo kaksne dolge hlace. Soboto sem prezivela v druzbi najbolj prikupnega clana druzine - macka z imenom "Mali" (ceprav ni vec mali). Oba sva vec ali manj celo dopoldne predla v druzbi en drugega. Bilo je fantasticno, komaj cakam da bom spet imela macka! Mali mi je tako prirasel k srcu, da sem resno razmisljala o ugrabitvi te cudovite zivali.

Jaz in Mali

Dve srecni macki

Isto popoldne naju je Lenti zopet povabil na cudovito kosilo v lokalni Italijanski restavraciji. Jaz sem hotla vegi lazanjo, pa je zmanjkalo. Po vecerji smo se zapeljali do dela Melbourna, kjer stanuje Ales ter spoznali nekaj drugih slovencev iz slovenskega drustva. Nato smo odsli v prikupen in zanimiv lokal "Skinny Dog" (ali suh pes) in se ves vecer imeli cudovito. V baru so poskrbeli tudi za odlicno zivo glasbo - dva mlada simpaticna kitarista sta pela trenutne in stare hite. Domov smo se primajali okoli 1h zjutraj, pred spanjem pa smo premaknili eno uro nazaj, tako da smo sedaj le se 8h razlike s Slovenijo!

Ales, Jaz, Jernej in Lenti v Skinny Dogu

Nedelja je bila hladen, a lep in soncen dan. Z Jernejem sva se odpravila na odkrivanje nezananih delov Melbourna, ki jih pred dvemi leti nisva imela priloznost spoznati. Vec ur sva vozila ob obali Port Phillip Bay-a, proti Mornington Peninsuli. To je le majhen, a cudovit kos vzhodnega Melbourna. Dolocen del poti mi je bil tako vsec, da bi z veseljem zivela tam. Miren kraj, s hribom, kjer imajo vse hise razgled na cudovit in ogromen Port Phillip Bay v zahodnem soncu. Ob taksni lokaciji me gosto poseljen center mesta niti malce ne mika.

Jernej na pomolu na vzhodni obali Melbourna



Na potepu po Melbournu

Hise na hribu



Franklin Point

Mornington Peninsula

Mornington Peninsula - druga stran

Jernej

Plaza v Frankstonu

Plaza v Frankstonu

Neznanec sprehaja psa

Jernej na pomolu v Frankstonu

Umetniska slika pomola

Plaza

na potepu po Mornington Peninsuli

Zadnji vecer nama je Lentijeva mama pripravila okusno vecerjo in ob polnoci sva zadovoljna in s polnimi trebuhi odsla spat, psihicno pripravljena na celodnevno pot nazaj v Sydney. Tokrat sva se odlocila za daljso in bolj tezavno pot ob obali (970km), ki je bila veliko bolj dinamicna in zahtevna, vendar precudovita. Tokrat sva vozila oba, saj je bila pot za enega voznika prezahtevna. Zal se nisva imela casa ustavljati za razne razglede in izlete ob poti, saj sva zelela se podnevi prispeti domov v Sydney. Pokrajina se je dinamicno spreminjala z ure v uro, cesta pa je bila sanjska cesta ljubiteljev ovinkov (med katere zal spada tudi Jernej). Ker je slika tisoc besed pripenjam nekaj najljubsih posnetkov s te poti. Zal je nemogoce ujeti vse lepe razglede, zato vam te puscam za takrat, ko boste na svoje oci videli ta del Avstralije.

Na poti domov











Bikci? Takole zgleda vas bodoci hamburger!

Preckanje ceste

Spuscanje z "Great Dividing Range"-a v nenormalno ravno pokrajino

Mavrica!

Po 12ih urah na poti polnih ovinkov, sva srecno prispela domov, v civilizacijo. Obcutek je bil podoben tistemu ob morski slabosti (brez bruhanja). Lepo je priti domov. K svojemu hladilniku, postelji, predvsem pa k svojemu racunalniku.