Lov na stanovanje in priloznosti

Evo mene. Minilo je nekaj cudnih dni. Predvsem pa sem bila zelo delovna in cas takrat neverjetno hitro mine. Prejsnji teden sva koncno nasla stanovanje, ki nama je bilo vsec (na Cronulli) in nekaj dni kasneje so nama iz neznanega razloga zavrnili prosnjo za najem (lastnik stanovanja je ocitno kreten), danes bi mogla iti pogledat eno drugo stanovanje (ki me je mikalo ze nekaj tednov) pa so naju spet poklicali ravno, ko sva odhajala od doma, da se je lastnik odlocil sam preseliti tja. Kaksna sreca me spremlja zadnje dni! Stanovanj je sicer ogromno, vendar najti taksnega, ki ti je res vsec, ni enostavno. Da ne omenjam da tisto nad $350 na teden sploh ne gledava, zal pa je to ocitno standard, ki si ga zelim saj so vsa stanovanja, ki so mi vsec $350 do $400, kar trenutno ne pride v postev.

Cronulla je polotok

Wanda Beach (v ozadju Cronulla)

K sreci ta teden ne delam v Mainspringu. Zadnje dni sem opazila da ne delam nic pametnega in se mi je zdelo skoda sedeti tam cel dan, ko lahko medtem delam s Petrom na projektu mojedarilo.com, ki ga zaradi narocnika prestavljamo ze nekaj mesecev in sedaj ko imam najvec dela se je projekt koncno premaknil. Groza. V petek sem si tako vzela frej za mojedarilo.com in nato me je klical sef iz Mainspringa da se je tudi tam premaknilo nekaj projektov in da naslednji (beri: ta) teden ne bo nic dela zame. Po pravici povedano sem bila vesela, ker se mi je zdelo, da kjub simpaticnim ljudem na Mainspringu, to ni firma zame.

Preden nadaljujem zgodbo, naj omenim, da tu iskanje dela poteka precej drugace kot v Sloveniji. Tu namrec z vecino delovne sile upravljajo zaposlitvene agencije, ki svojim klientom (beri delodajalcem) iscejo ustrezne kadre. Delodajalci tako prakticno skoraj nikoli sami ne iscejo kadrov, agencije pa izbirajo najboljse kandidate za prosto delovno mesto izmed vec tisoc kandidatov v svojih bazah. Pred nekaj tedni sem se prijavila na oglas, ki je sel preko kreativne agencije Beetroot, ki se ukvarja izkljucno z iskanjem kreativnih kadrov. V cetrtek sem dobila zanimiv mail od Nathalie (direktorice), ki je bila navdusena nad mojim delom in me je zelela cimprej spoznati.

Da bi se dobila z Nathalie v cetrtek sem morala prej iz sluzbe v Mainspringu in tisti dan sem bila na koncu svojih moci. V pol ure sem morala priti na drug konec centralnega Sydney-ja, s tem da sem se seveda se malce izgubila 300m pred ciljem. Stavba v kateri deluje Beetroot je ena najbolj kreativnih in cool stavb, ki sem jih kdaj videla. Poslovna stavba ima 5 ali 6 nadstropij, celotna notranjost je opremljena popolnoma v mojem stilu, vsako nadstropje ima svojo barvo, notranjost pisarn pa je opremljena z modernim (dizajnerskim) pohistvom. Anyway, Nathalie je bila prav tako zanimiva oseba in sva se takoj ujeli. Tam sem bila vsaj dve uri, pogovarjali sva se o meni, o mojih zeljah in o tem kaj bi zelela delati v svoji bodoci sluzbi. Nathalie namrec pozna vse boljse kreativne agencije v Sydneyju in te agencije jo placujejo, da za njih najde uztrezne kadre. Ceprav je tak posrednik na nekega Sydney-born designerja povsem nepotreben, je to ravno tisto kar jaz trenutno potrebujem. Nekoga, ki pozna sceno in ki me je pripravljen priporociti.

V petek ze imam prvi razgovor. Se ze precej veselim (razgovori so kul). V Mainspringu trenutno delam freelance in nisem na noben nacin vezana ostati pri njih. Sicer pa je delati freelance za vec firm fenomenalno. V 8-ih dneh sem na Mainspringu zasluzila vec kot dve povprecni slovenski placi. Denar tu je fenomenalen, se posebno za freelance. Ko smo ze pri tem pa naj omenim, da sem odprla t.i. SP. Tu je to malce bolj enostavno, vse kar potrebujes je ABN (Australian Business Number) in pred nekaj dnevi sem Mainspringu ze izstavila prvi "invoice" (racun). Se dobro da imam racunovodjo doma. To, da Jernej studira racunovodstvo, ne bi moglo biti bolje zame, saj bi se v nasprotnem primeru precej lovila z avstralskimi davcnimi zakoni. Tako pa imam enciklopedijo na dosegu rok. (Thanks srcek!)

Vceraj sem kupila 5 komadov na iTunes. To je se ena prednost ziveti v vecji in gospodarsko bolj razviti drzavi. Kupovati pesmi preko iTunesa, dobivati denar na Paypal in se kaj bi se naslo cesar prej nisem mogla poceti. Anyway, iTunes je super. V nekaj sekundah se ti nalozi zeljena pesem na racunalnik in to le za $1.69, kar je tu zelo poceni. Prebrala sem tudi eno novo knjigo (The lost boy) in kupila dva nova cdja (Beach Originals in Armin Van Buuren 10 years). Novi album od Missy Higgins mi je med tem casom postal zelo vsec vendar se zdalec ne tako kot njen prvi.

Cronulla CBD

Gunnamatta Bay

South Cronulla Park

Danes greva spet na Cronullo, pogledat se eno stanovanje. Voznja do dol traja eno uro in vcasih mi je zal da nimava dveh avtomobilov, saj sem tako velikokrat prikrajsana za voznikov sedez. Wanda Beach na Cronulli je se vedno moja najljubsa plaza v Sydneju in ni lepsega kot se zvecer sprehoditi ob njej, pod odejo svetlih zvezd in glasnega oceana. Sploh ne morem verjeti kako drugacno je bilo moje zivljenje le nekaj mesecev nazaj. In ceprav imam tu vec razlogov da bi bila zaskrbljena in se pocutila odtujeno, se pocutim odlicno in sprosceno. Vse ovire premagujem sproti in verjamem, da ni ovire, ki bi me ustavila. Na dolocene trenutke si zelim, da bi bil objem starsev in zvestih prijateljev blizje, vendar v zivljenju ne moremo imeti vsega. Kjub razdalji se pocutim blizje starsem kot kadarkoli. Vem, da imam njihovo podporo in vem da me razumejo. Dali so mi korenine in krila. (Hvala Ati&Mami). Skratka, se vedno sem do uses zaljubljena v Avstralijo in tu se resnicno pocutim kot doma.

Wanda Beach zvecer

Update

Zadnji tedni so minili brez novega vpisa v blog. Najbrz ravno zato, ker se je toliko dogajalo, da ni bilo casa. Jernej je pisal seminarske naloge, jaz sem zakjucevala site (spletno stran), se prijavila na nekaj jobov, sla na prvi razgovor, zacela delat. Bila sva tudi na slovenski zabavi, obiskal naju je Lenti iz Melbourna, v prihodnjih tednih pa se nama obeta se selitev na drug konec Sydney-ja. Toliko na kratko v nadaljevanju pa se malce bolj na siroko.

Po izletu v Blue Mountains sem svoje dneve vecinoma prezivela ob racunalniku in pisala vsebino za svoj site, dodajala slike in podobne malenkosti, ki vzamejo veliko vec casa kot bi si clovek mislil. Site se vedno ni popoln, manjka se nekaj vsebine... ampak zaenkrat sem kar zadovoljna saj sem ga oblikovala in izdelala v priblizno enem mescu. Odkrila sem tudi knjiznico v Parramatti in se vclanila. Sploh se ne spomnim kdaj sem bila nazadnje v knjiznici kjub temu, da imam rada knjige. Bila sem izredno presenecena nad dejstvom, da je clanarina zastonj in da se placuje samo zamudnine in izgubo knjig. Do danes sem torej od petih sposojenih v celoti prebrala le eno knjigo - The land of my father. Ocena: 10/10. To je knjiga, ki jo je nemogoce pustiti pri miru. Priporocam. Trenutno pa se prebijam skozi knjigo "Australian Migrants".

Pri nas je sedaj pozna jesen (slikano v najini ulici).

...vendar je se vedno toplo in vecinoma smo v kratkih rokavih

Zadnje tri mesce sem se resnicno naucila boljse kuhat. In kar je najbolj bizarno - v tem sem zacela celo uzivat. Skoda le, da nimava pomivalnega stroja, vendar je nakup v nacrtu. Nekatera podnajemniska stanovanja ga celo imajo. Ko smo ze pri stanovanjih naj razlozim zakaj se seliva. Pravzaprav sva ze od prvega dne vedela, da lahko v tem stanovanju ostaneva le pol leta, vendar je lastnik skrajsal ta cas na pol, tako da se morava do 20.6 preseliti. Kar mi je po pravici povedano vsec. Rada bi bila nekje blizje sluzbi ali pa vsaj blizje oceanu. Jernej pridno zakljucuje prvi semester in predavanj bo kmalu konec. Ker bo imel tudi v drugem semestru predavanja le 2x na teden res ne vidim tezav s tem, da se bo pac takrat z avtom zapeljal do faksa. Dlje kot pol ure gotovo ne bova.

Tablica, ki sem jo kupila ze nekaj mesecev nazaj. Hvala starsem, da so mi dali internacionalno ime. Jernej nima te srece in ga tu klicejo kar "J" (Jay).

Zadnjih par dni mrzlicno gledam oglase za stanovanja. Predvsem se osredotocam na Cronullo in North Sydney. Osebno me sicer bolj mika Cronulla, ki je zaradi svojih plaz in palm se vedno moj najljubsi del Sydney-ja. Vendar je dalec od centra (eno uro z vlakom) - v centru pa je vecina jobov. Druga fajn varianta je North Sydney, ki je le nekaj deset minut stran od centra, blizu pa je tudi Manly Beach. Izbire v teh dveh delih Sydneya je ogromno vendar sem tokrat malce bolj zahtevna, saj bova tu najbrz ostala dlje in bi zato rada nasla stanovanje, ki mi je res vsec. Med svoje zahteve stejem naslednje: lesena tla (timber floor), nova kuhinja, solidna kopalnica, terasa (ki ne gleda na cesto), 1 ali 2 spalnici in seveda prijetna in varna okolica. Ceprav bi Jernej raje ostal blizu faksa sva se oba strinjala, da bi bila lahko menjava lokacije pozitivna sprememba. Skratka, lov se je zacel. Sporocim takoj, ko bo znanega kaj vec.

Lokalni brezplacni casopis v Parramatti.

Iskanje joba je naporno. V Sydneyju je ogromno sluzb in ogromno ljudi in treba se je posteno potruditi, da te sploh kdo opazi. Prijavila sem se vsaj na 10 delovnih mest in dobila le eno povabilo na razgovor (kar tudi ni za podcenjevati). Opazila sem, da je standard tu veliko visji in designerji veliko boljsi... vendar je ravno to fajn, saj lahko rastem le med boljsimi od sebe. Skratka, moj prvi razgovor v Sydney-ju je potekal zelo ok in k sreci nisem imela nobenih tezav z jezikom. Zmenili smo se da zacnem takoj naslednji dan, na t.i. poskusnem obdobju nekaj tednov.

Kar me je najbolj presenetilo v novi sluzbi so sodelavci, ki so neverjetno sprosceni. Predvsem pa smo zelo pisana druscina. Ceprav smo v Avstraliji, med nami skoraj ni cloveka, ki je tu rojen. Sef je anglez, designer je pol nizozemc pol nemc, designerka je skotinja, ena vodja projektov je (mislim da) tudi nemka, druga pa je porocena s hrvatom in ima sedaj popolnoma hrvaski priimek.

Danes je moj tretji dan v majhni buticni agenciji (Mainspring), ki dela prakticno vse (webe, tiskovine, illustracije...itd). Nahaja se v CBD (centru mesta), kjer prakticno ni mozno parkirati. Sicer pa se tam nahaja 90% vseh podjetij in skoraj vsi zaposleni prihajajo v sluzbo na isti nacin - s CityRailom (vlakom), vkjucno z mano. Izkusnja je primerljiva s tisto v Londonu ali New Yorku (baje). Ljudje na vlaku berejo knjige, poslusajo iPode, listajo casopise, telefonirajo, nekateri pa celo spijo. Prvi dan je bilo vse to tako zanimivo, da mi ni bilo ne do knjige, casopisa ali glasbe. Danes pa sem ze veselo poslusala iPoda in gledala skozi okno.

Sydney CityRail (dve rdeci piki oznacujeta mojo vstopno in izstopno postajo). S klikom na sliko si lahko ogledate vecjo karto.

Postaja za CityRail v Parramatti je priblizno 3km stran od doma zato me zjutraj tja odpelje Jernej. Ker ne maram vstajati pred 7mo (ze pred 9to je prezgodaj) mi niti na pamet ne pade, da bi sla pes. Z vlakom se vozim 40-50min in izstopim na postaji Wynyard, ki je priblizno 30km stran od doma. Od Wynyarda do joba je nato le se 5 minut hoje skozi srce Sydneyja, ki je zjutraj vsekakor zanimivo. Ljudje s kavo v roki tecejo cez cesto, jejo zajtrk v avtobusu ali berejo casopis med hojo. Ko smo ze pri cestah in plocnikih... naj omenim se semaforje, ki jih pesci ne upostevajo. Kazni za pesce (kakor vem ni) in zato se skoraj nikomur ne da cakati na zeleno. Razen naju z Jernejem, ki z izgubljenimi turisti cakava na zeleno. No, vsaj sva... sedaj sva ze malo bolj domaca. Kmalu sva dojela da kdaj lahko narediva izjemo in slediva lokalcem.

Toliko za enkrat. Naj napisem samo se to, da sem zopet zamudila Missy Higgins (in to v Parramatti), vendar se ze veselim "Bele Zabave", ki bo nekaksna avstralska razlicica "White Sensation" v Amsterdamu, ki sva jo z Jernejem obiskala lansko poletje. Bilo je neverjetno in prepricana sem da bo v Sydney-ju se boljse, saj bo lokacija enako misticna, glavni gost vecera pa bo Armin Van Buuren, moj najljubsi dj in producent. Bistvo dogodka je popolna preobrazba v belo, kar pomeni, da bodo vsi gosti vecera obleceni popolnoma v belo in to v ogromnem stadionu Sydney Dome. Komaj cakam! "White Party" bo 6. junija.

Danes je, v slabem stanju, prispel se zadnji paket, ki sem jih v naprej pripravila za posiljanje v Sydney

Blue Mountains

V cetrtek (danes je nedelja) me je Jernej zvlekel na krajsi izlet. Vsaj bil naj bi krajsi oz. ker nisem ravno navdusen hribolazec mi je bilo obljubljeno, da ne bomo dolgo hodili. Z nama je sel tudi Ben, ki se je izkazal z izjemno kondicijo. Ob 10h zjutraj smo iz Parramatte odrinili proti Blue Mountains, ki sezejo do priblizno 1200m nadmorske visine. Najvisji vrh na avstralski celini je Mount Kosciuszko, 1840m.



Po priblizno pol ure voznje smo ze prispeli v prvo mestece v Blue Mountains, Glenbrook. Z eno besedo: ocarljivo! Veliko veliko zelenja, v vseh barvah (ker je jesen) in majhne in vecje hiske obdane z neokrnjeno naravo. To je kraj kjer lahko uzivas v popolnoma mirnem in brezstresnem zivljenju. Tudi podnebje tam je idealno ce nisi navdusen nad soparnimi in vrocimi poletji. Vsako mestece v Blue Mountains je malce drugacno, vsem pa je skupno, da je to miren in varen kraj brez stresov mestnega zivljenja. Kjub temu seveda niso prikrajsani za kak shopping center tu in tam.



Po eni uri voznje smo prispeli na zeljeni cilj, Wentworth Falls (slapovi). S tem, da je bilo do njih potrebno se priti in tega sprva niti nismo imeli v nacrtu. Naj bi sli le na dvokilometerski sprehod skozi "bush" (divjino), ki je obljubljal nekaj lepih razglednih tock. Seveda smo pot brez tezav opravili v manj kot eni uri, fanta pa sta veselo poskakovala naprej... in jaz sem sledila.









































Ne morem reci, da mi je zal in prve dve uri sta minili izredno prijetno. Nato pa smo prisli do tocke, kjer so se zacele stopnice spuscati strmo navzdol. In to velike stopnice. Fanta sta seveda hotela naprej in jaz sem spet prilagodila vecini. Po 500-tih strmih stopnicah smo se spustili po pecini navzdol vse do zvnozja slapa. Ceprav je bil pogled na slap cudovit, da ne omenjam da je rahlo prsilo po nas... mi je ze postalo slabo ob misli na 500 ogromnih, skoraj vertikalnih stopnicah, ki so me cakale.













Ko smo se po skoraj 4-ih urah vrnili k avtu sem bila naravnost izmucena in se komaj stala na nogah. Ampak fanta sta hotla naprej in sli smo v Katoombo, na Echo Point, kjer se odpira cudovit pogled na Blue Mountains in "Three Sisters" (Tri sestre), posebno kamnito formacijo, ki ima velik pomen v kulturi Aboriginov.

Echo Point

Three Sisters





Dan je bil cudovit in zelo naporen. Ne vem ali smo bili bolj utrujeni od hoje ali od sonca. Ta dan so se temperature povzpele do 28, v petek pa celo do 30. Ko smo prisli nazaj v Parramatto je Jernej naredil palacinke z veliko nutelle! Naslednje jutro sem komaj vstala iz postelje!