16-ti mesec downunder

Ze dolgo nisem nicesar napisala. Predolgo. Zanima me, ce sploh se kdo spremlja tole moje pisanje? Opazila sem, da so komentarji vse bolj redek pojav, kar me gotovo ne motivira k pisanju. Skratka, odlocila sem se, da vseeno nadaljujem s pisanjem, saj je navsezadnje blog - osebni dnevnik in vcasih se zalotim, da berem stare vnose in prijetno vzdihujem ob spominih. Ah. Skratka. Cas hitro tece... Cez manj kot dva tedna bova zapolnila 16-ti mesec zivljenja v Avstraliji. Zveni veliko in malo hkrati.


Prvi nocni photoshoot mesta z Nikonom *brez stojala*. (Hvala Petru za bodoce darilo za rojstni dan, hehe).


Operna hisa ponoci izgleda bolje kot podnevi.


Posnetek iz 36. nadstropja Shangri-La hotela (bar Blu Horizon). Moram priznati, da je bilo precej vrtoglavo, vendar tudi cudovito. Izjemen pogled na Sydney!

Le se tri tedne naju loci do pristanka v Ljubljani. Prvic v zivljenju bom preletela pol sveta, da bi pocitnice prezivela v svoji stari sobi. Sobi, ki je bila le 4 leta nazaj moj mikro svet, center ustvarjanja, predvsem pa koticek sveta z imenom dom. Dom je cudna stvar. Ze od nekdaj sem verjela, da je dom, tam kjer si ga ustvaris... In ce si velik ljubitelj sprememb in novega... potem se hitro znajdes na drugem koncu sveta, med novimi ljudmi in novim jezikom. Ko pomislim na dom, pomislim na Avstralijo. Ceprav ima svoje slabosti, sem tako slepo zaljubljena, da jih zlahka spregledam. In kaj mi je najbolj vsec? To, da je prav vse drugace. In seveda to, da sem lahko sama s seboj, kadarkoli si to zazelim. Obozujem sprehode po prazni pesceni plazi ali sedenje v parku, kjer lahko opazujem lomljenje valov, jadranje galebov in vriskanje kakadujev, kokabur in ostalih lokalnih zanimivosti. In ko se najem samote in narave, jo lahko mahnem v mesto, v urban svet kulture in druzenja.

Tole je video, ki sem ga posnela s svojim novim telefonom - Sony Ericsson W910i. Nastal je eno cudovito dopoldne, dober mesec nazaj. To je Cronulla, juzni suburb Sydneyja, kamor sva se preselila tocno eno leto nazaj.



Ta vikend je bil precej pester. V petek sva si privoscila romanticno vecerjo v Italijanski restavraciji v starem predelu mesta "The Rocks", nato pa pristala v nekem izjemno kul klubu (Ivy Bar) v centru mesta, kjer sva prezivela nekaj zabavnh ur v druzbi jernejeve sodelavke in njenih norih prijateljic. Nad klubom sem bila precej prijetno presenecena, saj se nahaja v atriju vecje stavbe v samem centru mesta. Glavni prostor krasi drevo z nekaksnimi lampinjoni, in krozno stopnisce, ki te pripelje v nadstropje z balkoni, ki imajo razgled na glavni prostor spodaj. Zadeva je ogromna. Nastela sem vsaj stiri velike bare. Najboljsa stvar od vsega pa je svezi zrak in zvezdnato nebo. Ker je sredisce kluba v odprtem atriju, strehe ni. Zanima me, kako zadeva izgleda takrat, ko dezuje. Hehe. No, karkorkoli ze. Bilo je super. Kjub bizarni glasbi, ampak na to smo se pocasi ze navadili. Avstralci imajo namrec neverjetno radi stare hite? Mislim, da sem slisala komad "Return of the Mac", ki je bil hit leta 1996. Med drugim seveda tudi kup nikoli slisanih pesmi in raznih lokalnih hitov.

V soboto sva spoznala slovensko druzino, ki zivi v mestu Adelaide (South Australia). Razdalja med Syd in Ade je 1200km, vendar jih to ni ustavilo, da bi s sinom in hcerko obiskali drzavno tekmovanje v Judu. Moram priznati, da se nikoli nisem bila na Judo tekmovanju in da je bilo presenetljivo zanimivo. Predvsem zato, ker so tekmovale Avstralske drzave, med seboj. In ceprav bi z Jernejem morala navijati za NSW (New South Wales), sva pesti drzala za tekmovalce SA (South Australia). Prvic po dolgem casu sva se z nekom pogovarjala slovensko in bilo je precej cudno, za obe strani. Po nekaj urah smo se poslovili v upanju, da se naslednjic vidimo v Adelaidu, ki je eno izmed vecjih mest, ki jih se nisva imela priloznost spoznati. S srecanja s slovenci sva se nato odpravila na BBQ k Scottu in ostali druzbi, kjer smo se posteno nabasali z mesom. Po solidni vecerji smo se vrgli na ogromen kavc (kar 7 nas je bilo prijetno namescenih gor), in skoraj zaspali med gledanjem grozljivke. Pozabila sem omeniti tudi, da so se vsi moski natankali piva (med peko mesa na zaru) in so nato zabavali ostalo polovico druzbe (trezne zenske) s svojimi cudnimi salami, ki jih razumejo le moski. No, ampak smesno je bilo vseeno. En model je na koncu lovil ribe s palico kar v dnevni sobi in nam zakrival pogled na tv.

Danasnji dan je potekal precej leno. Jernej je bil izjemoma v sluzbi, jaz pa sem veselo likala in lenarila cel dan, namesto, da bi delala domace naloge za faks. Do konca semestra me locita le se dva "assignmenta" - juhu. Za en assignment porabim povprecno nekje okoli 10 ur, za zadnjega pa sem ene 30. Za enkrat mi gre z ocenami odlicno. Vse kaze, da bom imela "HD" povprecje, kar je seveda najvisja ocena.

Jutri imamo k sreci (spet) praznik. Teh kar ne zmanjka, tu. Zopet tisti smesen kraljicin rojstni dan, medtem, ko ga ima v resnici aprila. Ampak glavno, da imamo vsak mesec kak praznik. Jaz se ne pritozujem! Jutri bom najbrz dopoldan prezivela precej delavno, popolne pa greva na obisk k Emeilu, s katerim se zelo dobro razumeva. Emeil naju bo cez tri tedne peljal na letalisce in nama "cuval" stanovanje, medtem, ko naju ne bo. Pozabila sem napisati, da ce tole bere kdo, ki bo v casu najine odsotnosti rabil prenocisce v Sydneyju, bi se naceloma lahko zmenili, da se izkoristi najino prazno stanovanje. Tu je trenutno zima, ki se od poletja razlikuje predvsem po temperaturi vetra. Pozimi namrec piha mrzel veter in kar je najbolj fascinantno je to, da piha z Antarktike.

Tole je sveze zmontirani posnetek Earth Hour 2007. Trenutno zelo aktivno montiram filmcke od lanskega leta, ki so se izgubili na jernejevem racunalniku. Enjoy!

Ce je se kaksno zivljenje na drugi strani, napisite kak komentar.