Bathurst, V8 Supercars

Obozujem sobote. Predvsem zato, ker se lahko koncno mirno naspim. Vendar je bila prejsnja sobota popolna izjema. Namesto, da bi posteljo grela nekaj ur vec kot med tednom, sem bila pregnana iz nje ze ob 5:30. Po dolgem tednu jutranjega vstajanja so se moje oci zapirale kar same od sebe in vse kar se spomnim je, da sem spanje nadaljevala v avtu, ki je drvel proti Blue Mountains.

V avtu nisem mogla zaspati. Saso in Jernej sta debatirala o vsem kar je prislo pod jezik, jaz pa sem si zelela le nazaj v svojo posteljo, vendar sem bila vsako minuto dlje od zeljenega cilja. Cez dve uri smo se ustavili na prijetno zasencenem parkiriscu v Blue Mountains. Jernej in Saso sta se odpravila na enourni sprehod do Wentworth Falls, jaz pa sem v avtu (s svojo spalno opremo) poskusala malce zatisniti oci, vendar zopet neuspesno. Po dobri uri sta se vesela "tostesterona" vrnila s pohoda in pot smo nemudoma nadaljevali proti manjsemu mestu, 200km zahodno od Sydney-ja, z imenom Bathurst.



Tezko napisem kaj lepega o Bathurstu. Edino kar mi je vsec je njegovo ime, ki ga je dobilo po nekemu Lordu Bathurst-u, ki je bil leta 1815 britanski sekretar za "kolonizacijske zadeve". Bathurst je najstarejsi kraj v notranjosti drzave (s populacijo 37.000) in v primerjavi s Sydney-jem kot drug planet. Mesto je nerazvito, neprivlacno (brez palm in oceana) in popolnoma brez tujcev (migrantov). Ljudje imajo drugacni angleski naglas in mnogi delujejo zelo zanemarjeno (za moj standard). Hitro je povsem jasno, da gre za vascane, ki zivijo povsem drugacno zivljenje, kot ljudje v mestih. V Bathurstu se prakticno ne dogaja nicesar, razen seveda letnih hitrostnih dirk visokokubicnih avstralskih avtomobilov Bathurst 1000 V8 Supercars.





Razstavljena vozila

















Zelite avtogram svojega najljubsega voznika? Na vratih?

V Bathurst sem sla predvsem iz radovednosti. Nikoli se ne branim obiska novih krajev, pa ceprav so le vas sredi nicesar. In ker podobnih dirk ne spremljam niti iz domacega kavca, sem dozivela manjsi sok, ko sem ugotovila, da enodnevna vstopnica stane 65 dolarjev, ki bi jih veliko raje porabila za dvotedensko Cityrail vozovnico do sluzbe.

Kjub slabemu vremenu sem dirke spremljala s precejsnjim zanimanjem, saj so bili pisani, hitri avtomobili kar vsecni. Sprva smo dogajanje spremljali s starta, kasneje pa smo se prelocirali na hrib, kjer je potekal bolj zahtevni del dirke. Najbolj napet in zame nenavaden dogodek dneva je bil trenutek, ko je zasanjani kenguru priskakljal na progo tekmovanja in se cudezno izognil drvecim avtomobilom. Tak dogodek v Bathurstu ni redkost, redkost je le dejstvo, da ga avto ni povozil.



Vreme se je spreminjalo vsakih 15 minut. Kar je tudi razvidno iz sledecih fotk.



























Tekmujeta le dve znamki: Holden in Ford















Dogodek je trajal 4 dni. Na voljo je bilo tudi kampiranje. Alkohol ni bil dovoljen :)



Na koncu dneva mi ni bilo zal, da sem se udelezila te prasne dogodivscine, ceprav sem bila zaradi nje neprespana in utrujena se cel teden. Vsak izgovor za dan na svezem zraku je boljsi, kot preziveti soboto pred racunalnikom, vendar dvomim, da se bom v bliznji prihodnosti spet udelezila tega skrajno moskega dogodka.