Selitev in nevihta

Zadnje dni sem bila spet prevec busy za pisanje bloga. Vendar sem zato tokrat socasno objavila dva prispevka! (Poglejte si se prispevek - Diamond Bay).

Kaj je novega? Iskanje stanovanja je konec. Koncno. Ugh, vse skupaj je bilo ze precej naporno sploh pa se ob delu in razdaljah, ki so tu precej vecje, kot smo jih vajeni. No, kjub zapletom se je v ponedeljek koncno odprlo nekaj moznosti in odlocila sva se za stanovanje na Searl Road-u, ki je sicer drazje kot bi si zelela vendar je ultra moderno (ljubim kopalnico), v dveh nadstropjih ter z dvema ogromnima balkonoma, ki bosta poleti bozanska. (Komaj cakam poletje!) Pri nas je koncno postalo hladneje, ta teden pa nas je obiskal tudi hud vihar (baje najhujsi v zadnjih 30 letih), ki je bil zelo podoben tistim, ki sem jih obicajno dozivljala s starsi na morju. Vse skupaj je trajalo pribizno 3 dni (dan in noc) in toliko vode Avstralija ni videla ze nekaj let! Eno noc sem precej slabo spala saj sem bila prepricana, da bo kaksna palma ali drevo padlo na najino hiso. K sreci so rastine tu zelo trdozive! Kot pa tudi midva.

Skratka, ta vikend ze poteka selitev na drug konec Sydney-ja, v najin nov dom na Cronulli, ki je le 600m stran od moje najljubse plaze ter 10min hoje do CityRail postaje. Pot do centra bo sedaj sicer 10-15 min daljsa kot od Parramatte, vendar je lokacija vsekakor vredna teh nekaj dodatnih minut. Jutri imamo drzavni praznik (kao kraljicin rojstni dan ceprav ga ima aprila) kar pomeni, da bova jutri zakjucila najino selitev in zvecer prvi dan spala v novem stanovanju. V naslednjih dneh bo najbrz zopet potrebno obiskati Ikeo, saj potrebujeva nekaj malenkosti, v nacrtu pa je tudi nakup sofe/kavca, ki je prakticno edina stvar, ki nama se manjka. Do poletja si morava nujno kupiti se manjsi BBQ (zar), saj so tu pikniki na balkonih precej obicajna stvar in pogled z najinih dveh balkonov sploh ni slab.



Vceraj sva bila prvic solidno "zunaj", saj sva sla na White Party v Sydney Dome. Zal je bila zabava dosti slabse organizirana kot legendarni Sensation White v Amsterdamu, saj je bila veliko manjsa kot sem pricakovala (cc 5000?), najbolj pa sem pogresala okrasitev in bolj bogato osvetlitev. Vendar je bil Armin van Buuren legendaren in vsekakor vreden denarja in vecera in ce ne bi bil Jernej tak anti-nocni clovek, bi lahko poslusala se zadnjo uro in pol, za katero sem prepricana, da je bila najboljsa. Se dobro pa, da se je vceraj zvecer nevihta umirila, da sva sploh lahko sla.

Pripenjam nekaj slik z bele zabave, racunajte pa, da sedaj nekaj dni v Cronulli ne bom imela interneta tako, da bom vase komentarje lahko objavila sele sredi ali konec tedna! Vendar jih vseeno pisite, ker jih rada berem! Vec novega torej prihodnjic, sedaj pa moram nazaj pospravljat in pakirat stvari.