Ker pa je bila vecina ljudi, ki sem jih puscala za sabo, zaradi moje odlocitve zatopljena v zalost... seveda nisem mogla popolnoma zacutiti srece ob izpolnitvi ene najvecjih zivljenjskih ambicij. Bilo je tezko. Neupostevati zelje ljudi, ki so ti najblizje. Biti tako sebicen,da ignoriras vse okoli sebe in se pozenes za svojimi sanjami. Vendar bi to storila se enkrat.
Marsikdo seveda ne bi mogel kar tako odditi od vsega kar je poznal. In vseh, ki jih ima rad (z eno izjemo boljse polovice), vendar je zivljenje pac taksno. Lahko zivimo tako kot drugi zelijo ali sami iscemo svojo pot. Kdor najde pogum, da sledi poti, za katero cuti, da je prava... bo zivljenje zivel v popolni svobodi in maksimalni sreci. V to globoko verjamem. "Vcasih prava pot ni lahka pot". Tako sva torej z Jernejem, v ponedeljek 19.2.2007, objela najblizje in pomahala adijo. Pred nama je bilo dolgo potovanje na drug konec sveta.
Ko sva potovala v Avstralijo prvic se mi je zdela pot krajsa in cilj blizje. Tokrat je potovanje fizicno trajalo kar nekaj ur vec, preden sva ga zacela pa nas je na letaliscu Ljubljana presenetila zamuda najinega prvega letala. Z eno urno zamudo sva tako vzletela s Slovenskih tal in dobro uro kasneje pristala v Munchenu. V trenutku ko sva bila na tleh sva se pognala za "izhodom" ali gate-om najinega naslednjega leta. Ko sva se v Munchenu dobro uro kasneje vkrcala na letalo znamke Airbus A330-200, se je zacelo potovanje na juzno hemisfero.
Kaj sva pocela 6 ur na letu do Dubaja? Nic posebnega... jedla, pila, gledala filme. Jaz sem poslusala iPod. Poleg novosti pri predvananju vrstnega reda jezikov (prvo Anglescina, sele nato Arabscina) je bil let skoraj identicen tistemu pred dvema letoma. V Dubaju sva se nato uspesno vkrcala na let za Sydney preko Bankoka. Do trenutka vkrcanja je bil Jernej preprican da bova zopet letela preko Singapore-a, tako kot sva prvic letela v Melbourne. Vendar je bilo tokrat drugace, saj se v Sydney iz Dubaja vedno leti preko Bankoka. Ta manjsa sprememba je bila edino presenecenje na letu do Bankoka z Boeingom 777-300ER Jet. To je se vedno najvecje letalo v katerem sem se peljala. Zaradi zakasnitve del na modelu Airbus A380, smo potniki ostali brez te izjemne jeklene ptice (za katero sem upala, da bo do feb 2007 ze v zraku).
Do Bankoka sva v letalu tako prezivela se nadaljnih 6 ur in 20 minut. Kjub odlicni izbiri filmov se nikakor nisem mogla udobno namestiti. Na tem letalu sva imela precej bedno pozicijo - tik za krili, kar pomeni veliko tresljajev in hrupa. Enostavno nisem mogla ne spati, ne gledati... Veckrat sem zaspala za nekaj minut, najvec pol ure. Ko smo pristali v Bankoku sem navdusena izkoristila priloznost sprehoda po enem najlepsih letalisc kar sem jih kdaj videla.
BankokKo sva se zopet vkrcala na isti let eno uro kasneje je bilo pred nami se 9 ur leta do najinega cilja - Sydney. Zdelo se mi je, da najinega potovanja nikoli ne bo konec. Kako sva prezivela teh 9 ur mi ni jasno, vem le da je postalo zanimivo enkrat po 5. urah, ko se je pod nami pojavila Avstralija. V popolni temi smo zajadrali nad ta suh kontinent, nato pa smo bili prica cudovitemu soncnemu vzhodu in vedno bolj jasnemu pogledu navzdol. Mislim, da sem takrat prvic videla rdeco Avstralsko puscavo... in videti jo iz letala je enostavno neopisljivo. Vec ur sem zrla dol v sipine in sledila dolgi crti, ki je sekala puscavo - edini cesti dalec naokoli. Potem se je pocasi pojavljala drugacna, a se vedno tuja pokrajina...Ta je postajala vsako uro bolj zelena in ob priblizno 8h zjutraj po lokalnem casu, smo naredili krog nad oceanom in plazami Sydney-ja in pristali. Kako utrujena sva bila je tezko opisati, predvsem pa je bilo najhuje to, da sva imela pred sabo se cel dan... In ker zaradi urne razlike ne bi bilo pametno iti spati ob 8h zjutraj... sva pobrala najinih cc 60kg prtljage, placala air shuttle-bus do hotela, tam odlozila prtljago in si privoscila prho... nato pa jo mahnila v vroc poletni dan.
Soncni vzhod nad Avstralijo po 25. urah na poti
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar